“Saj ti boš itak zmogel” je stavek, ki lahko človeka popolnoma osami.

V družinah in v skupnostih pogosto opažam situacijo, ki je lahko za posameznika zelo boleča.
Človek je na nek način prikrajšan zaradi lastnosti, ki bi morale biti cenjene. Ker je sposoben, samostojen, odgovoren in se znajde, dobi manj pomoči, manj pozornosti, manj razumevanja in pogosto tudi manj prostora za lastne potrebe.
Drugi sčasoma njegove sposobnosti ne vidijo več kot njegovo prednost, ampak kot razlog, da mu ni treba ničesar dati ali nikoli priskočiti na pomoč.

ZAKAJ SE TO DOGAJA?
Zaradi notranjega vzorca posameznika in zaradi odziva okolice.

V družini se lahko zelo zgodaj oblikujejo določene vloge. Eden je tisti, ki potrebuje pomoč, drugi je tisti, ki jo daje. Eden je občutljiv, drugega se dojema kot močnega. Eden potrebuje zaščito, drugi naj bi se že znašel.
Te vloge se lahko tako utrdijo, da jih družina niti več ne prepoznava kot nepravične.
Ko nekdo vedno znova pokaže, da zmore, okolica postopoma začne njegovo sposobnost jemati kot samoumevno. Ne vpraša več, ali mu je težko. Ne pomisli več, da bi mu lahko pomagala. Preprosto predpostavlja, da bo že uredil.

KATERI PODZAVESTNI VZORCI LAHKO USTVARJAJO TAKŠNO STANJE?
1. Prepričanje: “Vse bom zmogel sam.”
Človek se je mogoče že zgodaj naučil, da se ne more zanesti na druge. Da pomoč ni samoumevna, da mora svoje težave rešiti sam in da je varneje, če ničesar ne pričakuje.
Sčasoma samostojnost postane njegov obrambni mehanizem. Tudi takrat, ko si želi pomoči, je ne zna ali ne upa prositi.

2. Prepričanje: “Moja vrednost je v tem, da sem koristen in zanesljiv.”
Tak človek je pogosto ponosen na svojo sposobnost, odgovornost in pripravljenost pomagati. Lahko je že zelo zgodaj dobival priznanje predvsem takrat, ko je bil priden, razumen, uspešen in ni povzročal težav.
Tako nezavedno razvije občutek, da mora svojo vrednost vedno znova dokazovati s tem, koliko zmore in koliko lahko naredi za druge.

3. Prepričanje: “Moje potrebe niso tako pomembne kot potrebe drugih.”
Človek svoje potrebe pogosto postavi na drugo mesto, saj meni, da drugi pomoč potrebujejo bolj, da so njihove težave večje ali da se sam že nekako znajde. Večkrat to prepričanje spremlja tudi občutek manjvrednosti.

4. Prepričanje: “Če ne bom jaz poskrbel za vse, ne bo nihče.”
To je vzorec pretirane odgovornosti. Človek prevzema naloge, rešuje zaplete, išče rešitve in pogosto naredi še tisto, kar bi morali narediti drugi.
Ker vse nekako uredi, okolica ne občuti posledic svoje neodzivnosti. Tako se krog še naprej ponavlja.

5. Strah pred zavrnitvijo in občutkom nemoči.
Prositi za pomoč pomeni pokazati tudi svojo ranljivost. Če je človek v preteklosti doživel, da njegove potrebe niso bile slišane ali je bil zavrnjen in so mu očitali nesposobnost, se lahko nauči, da je bolje da ničesar ne pričakuje. Tako navzven deluje močan, znotraj pa lahko nosi precej osamljenosti.

6. Strah, da bo izgubil svojo vrednost, če ne bo več tisti, ki vse zmore.
Včasih vloga močnega človeka postane tako pomemben del njegove identitete, da si težko dovoli biti drugačen. Boji se, da bo ob izražanju svojih potreb izgubil spoštovanje, priznanje ali mesto, ki ga ima v družini in skupnosti.

Kaj pa počne okolica v primeru teh podzavestnih vzorcev?
Pogosto okolica sposobnost samostojnega in odgovornega posameznika preprosto izkorišča. Vedno se išče nekoga, na kogar lahko vsi preložijo odgovornost. Včasih pa je tudi lažje pomagati tistemu, ki svojo stisko bolj jasno pokaže, kot prepoznati stisko nekoga, ki jo dobro skriva.
Lahko gre tudi za družinsko dinamiko, v kateri so vloge “močnega in šibkega” že tradicionalno razdeljene. Ta način pa pogosto ni pravičen do posameznika.

Samostojnost ne pomeni odsotnosti potreb. Sposobnost ni isto kot neomejena zmogljivost. To, da nekdo zmore, še ne pomeni, da mora vedno vse sam.

KAKO PREKINITI TA VZOREC?
Človek mora najprej prenehati dokazovati, da zmore vse.
Začeti mora jasno izražati svoje potrebe, vendar ne šele takrat, ko je že na robu svojih zmogljivosti.
Ne sme samodejno prevzemati odgovornosti za stvari, ki bi jih morali opraviti drugi.
Naučiti se mora sprejeti pomoč, ne da bi imel občutek dolžnosti, da jo mora takoj povrniti.
Ne sme več enačiti svoje vrednosti s svojo uporabnostjo.
Postaviti mora mejo tam, kjer njegova samostojnost postaja izgovor za neenakovredno obravnavo.
In predvsem ni mu treba čakati, da se zlomi, da bi drugi končno opazili, da tudi on potrebuje podporo.

Družina in skupnost pa naj ozavestita:
V zdravi družini in skupnosti ne bi smeli vrednosti določati glede na to, kdo potrebuje več pomoči, kdo je glasnejši, kdo je bolj ranljiv ali kdo se slabše znajde.
Vsak član ima enakovredno mesto, ne glede na svojo trenutno sposobnost, moč ali življenjsko situacijo.
Sposobnega človeka ne nagrajujemo z dodatnimi bremeni. Njegovo sposobnost bi morali prepoznati, ceniti in spoštovati. Tudi njemu pripada skrb, pozornost, pomoč in občutek, da se lahko zanese na druge.