Ljudje smo navajeni, da ob prvem znaku težave takoj reagiramo. Ko nekaj ne gre po načrtih, si želimo hitro ukrepati, najti rešitev in storiti naslednji korak. Zdi se nam, da bomo s tem preprečili večje zaplete, a pogosto je ravno nasprotno – stvari s prehitrim reševanjem še bolj zapletemo.
Velikokrat so nam izzivi dani zato, da se ustavimo in pogledamo globlje. Namesto da v paniki skačemo v akcijo, je modreje, da si vzamemo trenutek za razmislek. Ko si dovolimo počakati, se nam slika zbistri, pokaže se prava resnica in takrat lahko v miru naredimo naslednji korak. A človek pogosto pade v paniko in verjame, da če ne bo takoj ukrepal, se bo vse sesulo. Ne zaveda se, da ima življenje svoj naravni, univerzalni tok in da se stvari pogosto začnejo urejati same od sebe.
Ko prehitro skačemo v reševanje, si pogosto naložimo dodatne ovire in nepotrebne korake. Kolikokrat smo že slišali koga reči: “Če jaz tega ne bi zdaj storil, bi vse propadlo!”? Toda kako vemo, da to drži? Kolikokrat smo nekaj rešili na hitro, a se je kasneje pokazalo, da smo si le pripravili novo prepreko? Na prvi pogled se zdi, da smo nekaj uredili, a čez nekaj časa se zaplet ponovi, ker nismo dovolili, da bi se rešitev odvila naravno.
Izzivi v življenju niso naključni. Prihajajo z namenom, da nas nekaj naučijo. Če pa jih rešujemo v paniki in na silo, ne vidimo prave lekcije, ki nam jo prinašajo. Ko se ustavimo, zadihamo in dopustimo, da se stvari same odvijejo, pogosto ugotovimo, da je prava pot jasnejša, kot smo si mislili.
Naslednjič, ko se znajdete pred izzivom, se vprašajte: ali je res nujno takoj ukrepati? Ali pa bi bilo morda bolje malo počakati in dovoliti življenju, da pokaže svojo pot? Morda boste presenečeni, kako se stvari postavijo na svoje mesto, če jim le dopustimo, da sledijo svojemu naravnemu toku.
Razširite razumevanje z videoposnetkom: NE UKREPAJ TAKOJ
