Ste se že znašli v situaciji, ko nekoga znova in znova spodbujate, mu dajete nasvete, se odločate namesto njega, mu ponujate rešitve, a se pri njem ne spremeni prav nič?
Morda celo opazite, da se oseba ne trudi narediti korakov naprej, ampak raje ostaja v svoji vlogi žrtve. V resnici ne išče spremembe, ampak pozornost, in v tej pozornosti se celo počuti varno.
Znaki, da nekdo ne želi spremembe:
– Vedno znova pripoveduje iste težave, brez pripravljenosti ukrepati.
– Ignorira vaše predloge ali jih takoj zavrne.
– Potrebuje poslušalca, ne rešitve – in to znova in znova.
– Jamranje postane stalnica, dejanja pa nikoli ne sledijo.
Ko dajemo preveč pozornosti v druge, se lahko ujamemo v večno ponavljajoč se krog, kjer se trudimo reševati drugega, a v resnici le izčrpavamo sebe.
Razlogi za naše brezplodno početje so lahko različni:
– nekdo se nam zasmili
– bojimo se ga izgubiti
– preganja nas občutek krivde
– v vlogi reševalca gradimo lastno vrednost in pomembnost
Resnica je, da so spremembe osebna odgovornost. Če nekdo ne želi narediti prvega koraka, ga ne moremo prisiliti. Lahko mu stojimo ob strani, a ne moremo hoditi namesto njega in se odločati zanj. Pravočasno moramo prenehati s podpiranjem njegove ubogosti.
Ključno je, da ne izgubljamo energije z analiziranjem drugega, ampak pogledamo vase in si odgovorimo na nekaj pomembnih vprašanj:
– Zakaj vztrajam v tej vlogi?
– Kaj mi daje občutek, da moram reševati druge?
– Ali sem morda sam ujet v svoj vzorec, iz katerega me je treba rešiti?
Za tem, ko si iskreno odgovorimo na vprašanja, izstopimo iz vloge reševalca.
Ko prenehamo igrati vlogo reševalca, osvobodimo sebe in s tem damo tudi drugi osebi priložnost, da sama prevzame odgovornost za svoje življenje. To ne pomeni, da postanemo hladni ali brezbrižni. Pomeni, da pomagamo tam, kjer je pomoč resnično želena in kjer obstaja pripravljenost za spremembo.
Ljubezen in sočutje ne pomenita, da nosimo tuje breme. Sočutje pomeni tudi, da drugega vidimo v njegovi moči in ga samo spodbudimo, da jo uporabi. Včasih je največja pomoč prav to, da drugega pustimo, da sam najde svojo rešitev in pot.
