Morda ste med tistimi, ki vedno znova stisnejo zobe in si rečejo: »Bom že sam.« Morda vam je misel, da bi prosili za pomoč neprijetna ali celo sramotna. A resnica je drugačna. Prositi za pomoč je eden najbolj človeških, pogumnih in povezovalnih korakov, kar jih lahko naredimo.

Zakaj je tako težko prositi za pomoč?
V sodobnem svetu, kjer je samostojnost pogosto ena najbolj cenjenih vrlin, se mnogi ljudje znajdejo v notranjem boju, v boju s tem, kako težko jim je prositi za pomoč. Morda tudi vi raje vse naredite sami, kot da bi priznali, da potrebujete podporo.

Zakaj je temu tako?
Pogosto izhaja ta notranji odpor iz preteklih izkušenj. Morda ste nekoč nekoga prosili za pomoč in bili pri tem razočarani, ker niste prejeli odziva, ki ste ga pričakovali. Lahko ste sami pomagali nekomu, a vaša pomoč ni bila prepoznana ali cenjena. Te izkušnje lahko v nas zasadijo prepričanje, da je bolje stvari opraviti sam. S tem se izognemo morebitnim razočaranjem, zameram ali občutku zavrnitve.
Ljudje pogosto tudi razvijejo občutek, da se ne morejo zanašati na nikogar. Tako se razvije miselnost: »Bom raje vse naredil sam, kot da imam težave z drugimi.«
Vendar je ta notranji zaplet dobro razrešiti, najprej s spoznanjem in potem s sprejemanjem nove, drugačne možnosti. Izogibanje novi izkušnji, ko bi prosili za pomoč nas morda ščiti, a hkrati nas tudi odvrača od pozitivne izkušnje, od sodelovanja, podpore in povezanosti.

Prositi za pomoč ni znak šibkosti
Pomembno je razumeti, da prošnja za pomoč ni izraz nemoči, ampak človečnosti. Ljudje smo bitja odnosa, saj smo ustvarjeni, da sobivamo, sodelujemo in se učimo drug od drugega. Ko nekoga prosimo za pomoč, mu ne dajemo zgolj priložnosti, da nam olajša breme, ampak tudi možnost, da občuti smisel in povezanost. Mnogi ljudje namreč radi pomagajo. In včasih jim stisko povzroča ravno to, da nekomu želijo pomagati, pa jih ta oseba nikakor ne spusti blizu.

Ko torej nekoga povabimo v svojo zgodbo, mu s tem priznamo: »Zaupam ti.« In hkrati mu dajemo dovoljenje, da tudi on nekoč prosi nas.

Prava pomoč je sočutna pomoč
Pomembno je razumeti še nekaj: prava pomoč ni v tem, da nekaj naredimo namesto drugega, ampak da mu pomagamo do moči, da bo zmogel sam. To je bistvo sočutja – da drugega opolnomočimo. Včasih to pomeni, da prisluhnemo. Drugič, da ponudimo roko pri tistem, kar oseba sama v tem trenutku ne zmore. Nikakor pa ne pomeni, da prevzamemo nadzor nad nečim, kar bi druga oseba ob pravem vodstvu lahko naredila sama.

Prositi za pomoč je dejanje poguma in ranljivosti, dveh izjemno pomembnih sestavin pristnih odnosov. Ko nekomu pokažemo, da ga potrebujemo, se med nami vzpostavi most. Most, po katerem lahko hodimo v obe smeri, ko uravnoteženo dajemo in prejemamo. In ravno v tem je lepota človeškega sobivanja.

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja