Ko vam nekdo izreče nekaj v zvezi z vami, kar vam ni všeč, hitro začnete razmišljati in iskati besede s katerimi bi zagovarjali nasprotje tega, kar je rekel sogovornik. To se ponavadi zgodi, še preden slišite pravi pomen njegovih besed in preden uspete razmisliti, ali vam je z navidezno kritiko morda odkril nov pogled na stvari.
Najprej odreagirate na čustva in misli, ki se pojavijo v vas zaradi podzavestnega vzorca, da niste dovolj dobri, da vaše lastnosti nekomu ne odgovarjajo, da niste sprejeti takšni kot ste.
V življenju je veliko situacij, ko nekdo samo izrazi svoje mnenje, drugi pa na to burno reagira. Takšnih prizorov je veliko v partnerskih in starševskih odnosih. Vendar bi moralo biti bistvo izražanja pogledov in mnenj v tem, da razumemo drug drugega.
Vsakdo vstopa v odnose iz drugega okolja, z drugačno zgodovino, vzgojo, karmo in namenom učenja. Prepiri okoli tega “kdo ima prav”, so večkrat neplodni in nepotrebni.
Zagovarjanje je nekaj popolnoma drugega kot izražanje pogleda na situacije ali stvari.
Ko se zagovarjate najpogosteje uporabljate besede: “Ni res”, “Ja, ampak”, “Ne razumeš”, “Nisem tako mislil”.
Hkrati zagovarjanje zelo pogosto spremlja občutek nelagodja ali celo nemoči.
Kjer ni prisotno zagovarjanje pa drugega uspete poslušati in slišati. Iz stanja mirne podzavesti sprejemate njegov pogled in za tem lahko mirno tudi sami izrazite svojega.
Takšno izražanje ne prinaša pričakovanj po prevladi, prinaša pa razumevanje v komunikaciji in v primerih, ko je potrebna končna rešitev, prinaša dobre skupne rešitve.
Zato, najprej poslušajte kaj je nekdo povedal, brez presojanja ali ima prav ali ne. Potem mirno izrazite svoj pogled na situacijo in nikakor pogovora ne povezujte s svojo notranjo vrednostjo. Vaša vrednost ni odvisna od mnenj in ocen drugih ljudi.
