S tem vzorcem se pogosto srečujem pri terapijah. Ljudje sedejo na stol, vdihnejo, izdihnejo, in se pred menoj začnejo dobesedno prepirati s samim seboj, s sorodstvom, sodelavci, prijatelji, sosedi … in včasih celo z Bogom.
Zakaj?
Ker se njihov um tako močno osredotoči na tistih 10 odstotkov slabega v življenju, da popolnoma spregleda ostalih 90 odstotkov lepega, mirnega, ljubečega.
Naše misli so kot povečevalno steklo. Kar damo pod to steklo raste in s tem raste tudi odziv v naši notranjosti. Če se znova in znova vračamo k bolečinam, razočaranjem in krivicam, postanejo te naša edina resničnost.
A v resnici to ni celotna slika našega življenja. To je samo droben izsek, skozi katerega gledamo, ker nas je strah, da bi spustili nadzor in morda videli nekaj, zaradi česar bi morali priznati, da nismo imeli prav.
Življenje samo po sebi nikoli ne bo izgledalo popolno. A za izgledom nepopolnosti je pot duše tista, zaradi katere ga živimo, izkušamo in se iz njega učimo. Pot duše pa nikoli ni napačna. Namenjena je spoznanju ljubezni in spoznanju sebe. Na tej poti se spotikamo ob “kamenčke spotike”, ki zaposlujejo nemiren um.
Vendar pomislite: Ali je res vredno izgubljati čas ljubezni zaradi teh kamenčkov? Nikakor.
Vsakič, ko dovolimo, da nas mali zapleti odmaknejo od pozitivne plati, ki jo nosimo v sebi, pozabimo kdo smo. Ljubezen ni nekaj, kar moramo najti. Je nekaj kar se razširi, ko spustimo strah, umirimo um in se osredotočimo na srce.
Preprosto se vsakič, ko se zatečete k razmišljanju o negativnem zavestno opomnite.
Ko se potopimo v srce, se perspektiva spremeni. Tisto, kar je bilo težko, postane lekcija, kar je bilo slabo, postane priložnost in pot do večje ljubezni do sebe.
Kadar vas življenje spet zapelje v vrtinec negativnih misli, se spomnite:
Od vas je odvisno koliko boste dopustili negativnosti, da vas prevzame. Takoj se lahko ustavite ter osredotočite na srce in ljubezen, ki je v vas od nekdaj in tudi vedno bo.
